12/01/2026
In memoriam URŠKA MAJARON
Nekatera življenja tečejo in se iztečejo tiho. Takšno je bilo tudi življenje Urške Majaron. Ko je pričela sodelovati s Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje, ji je bilo nekaj več kot štrirideset let. Ni veliko pripovedovala o sebi, a kar je povedala, je dalo slutiti borbe in oklevanja. Prva leta se je z nami veselila, da nam je uspelo stvari narediti dobro in v veselje mnogih. Spominjam se, denimo, skupine, ki je sodelovala v projektu Srebrna koda, študentov in študentk, ki so ji v zboru vzklikali v zahvalo »Urška, Urška...!« Znala pa je biti tudi stroga, nepopustljiva. Zadnja leta, se je ogibala ljudi, preveč moči ji je vzela obdanost z njimi. Ko sva se zjutraj znašli vsaka na svojem hotelskem balkonu, sredi katalonskega mesta Reus, je nisem poklicala, nisem ji zaželela dobro jutro. Pustila sem jo v tišini, sredi sramežljivih poševnih sončnih žarkov strmeti v kamnite zgradbe in trg v globini. Pustila sem jo srkati kavo in... vdihavati cigaretni dim.
Skupaj sva ustvarili vrsto učbenikov, snovali in izvedli številne raziskave in seminarje, skupaj sva napisali obsežno učno gradivo, snemali prve filme, bili nemalokrat v radijskem studiu, spoznavali zmeraj nove računalniške aplikacije, bili nenehno na poti. «Urška vse preveč stvari jemlje nase«, me je sprva opozorila Edita iz Kaunasa, ko je Urška že drsela v adrenalno izgorelost, jaz pa, preobremenjena z delom, tega kljub izkušnjam nisem opazila. Kljub vsemu se je podala na številna delovna potovanja po Evropi vse do takrat, ko mi je nepričakovano sredi Antwerpna povedala, da nas namerava zapustiti. »Pogrešala te bom, saj to veš« sem ji dejala, preprosto, zadržano, kajti vedela sem, da je prepričati, naj ostane z nami, ne bom mogla. Draga Urška, zakaj Ti nismo znali pomagati, četudi smo Te razumeli in te imeli iskreno radi?